Podelitev Drabosnjakovega priznanja

Peter Militarev je ljubiteljstvo in amaterizem, ki sta oblikovala podobo slovenskega gledališča na Koroškem, obogatil in presegal z inovacijo na režijski, dramaturški, vzgojni in na vsesplošni gledališki ravni. Odprl je pot različnim gledališkim žanrom ter okrepil prizadevanja za sodobno dramsko ustvarjanje in družbenokritično gledališče koroških Slovencev. Peter Militarev si je z velikim angažmajem prizadeval za umetniško ambicioznejše gledališko ustvarjanje s prepletanjem ljubiteljskega in profesionalnega gledališča.

Peter Militarev (6. 1. 1939, Pirniče). Svojo gledališko pot je začel že v domači osnovni šoli pod režijskim vodstvom svoje mame Verene. Kot dijak šentviške gimnazije je igral v DPD Svoboda Medvode, potem pa se je za desetletje zaprisegel Šentjakobskemu gledališču, kjer je ustvaril lepo število vlog, med njimi: Friderika v Župančičevi Veroniki Deseniški, Pastorja v Deževju, Njega v Vožnji v Osoje, Kaplana v Dobrem vojaku Švejku in Princa Aragonskega v Beneškem trgovcu. Pozneje se je povsem posvetil režiji in kot igralec ustvaril le še nekaj filmskih in TV vlog: Idealist, Brezjansko polje, VOS in druge.

Po nekaj letih se je začel udejstvovati kot režiser, najprej ob redni zaposlitvi, potem pa kot samostojni kulturni delavec. Prvič se je preizkusil v Šentjakobskem gledališču s postavitvijo Torkarjeve Pisane žoge. Med najbolj odmevnimi predstavami Amaterskega gledališča DPD Svoboda Medvode so: Kosmačeva Balada o trobenti in oblaku, Borove Zvezde so večne, Zindelov Vpliv gama žarkov na rast rumenih marjetic in (nepozabna) dramska uprizoritev Cankarjeve novele Milan in Milena.

Po desetletju v Medvodah svojo ustvarjalno energijo preusmeri v Oder treh herojev KUD Pirniče, kjer je ostal do danes in pripravil tudi največ režij. Med najznačilnejšimi predstavami so: Evgen Tankreda Dorsta, Marquesova Pokvečena sonca, Fugardova drama Pozdravljeni in zbogom, Aristofanove Parlamentarke in druge. S temi predstavami so nastopili na festivalih po Sloveniji, Jugoslaviji in tujini.

Leta 1987 je odpovedal zaposlitev v Agrostroju postal samostojni kulturni delavec. Ustvarjanju v Pirničah je dodal še brezštevilne režije po vsej Sloveniji in v zamejstvu. Režiral je med drugim na Jesenicah (Podeželanke, Impresarij iz Mirne in 8 žensk), v Šentjakobskem gledališču Ljubljana (Vombergarjeva Voda, Nušičevi Žalujoči ostali), v Slovenj Gradcu (Molnarjev Liliom, Fojeva Vse zastonj! Vse zastonj), v Žireh (Arhangeli niso avtomati, Goldonijev Sluga dveh gospodov, Golieva Kulturna prireditev v Črni mlaki), v Sori (Finžgarjeva Lucija, Plestenjak – Novakov Lovrač), v Krašnji (Frana Podlimbarskega Potres, ambientalna uprizoritev dramatizacije Jerneja Novaka Ubežnik), v Velikih Laščah (Niti tat ne more pošteno krasti in Pleskarji nimajo spomina Daria Foja), v Notranjih Goricah (Feydeaujeva Bolha v ušesu).

Velik del svojega življenja je posvetil gledališkemu ustvarjanju otrok. Otroško gledališko skupino je ustanovil že v Medvodah. Režiral je tudi več spektakularnih množičnih uprizoritev na prostem, pri čemer ni le prenašal odrskih uprizoritev, temveč raziskoval dani prostor v naravi in možnost umestitve zgodbe vanj (npr. Šmarna gora, uprizoritev Finžgarjevega Divjega lovca).

Posebej zavzeto je deloval na avstrijskem Koroškem, kjer je z mentorskim delom spodbujal negovanje slovenske besede in hkrati uveljavljal nove poglede na gledališko ustvarjanje. Svoj pečat je pustil prav po vsej Koroški od Šentprimoža (Prizori s Prežihom, Prežihova Požganica, Cankarjevi Hlapci in Novačanova Veleja) do Šentjanža (Puntarjevo Drezanje v kamen, Lipuševo Mrtvo oznanilo), pa tudi v Svatnah (Messner/Hartmanova priredba Miklove Zale), Borovljah (Messnerjev Buge vas primi – gralva venus), Brnci (Allenov Bog, Nicht war, Johann? ter Bevkova Dva brata) in Škocjanu (Porter – Militarev: Kušn me Katka). Tudi te predstave so se uvrščale na festivale in srečanja v Sloveniji ter zastopale naše manjšine na Svetovnem festivalu gledališč manjšin.

V petdesetih letih svojega udejstvovanja je ustvaril več kot 300 režij, od spektakularnih množičnih uprizoritev na prostem do intimnih lukovnih predstav. Njegove režije so izrazito individualne in stilno prepoznavne. Gledališča, v katerih je režiral, so v njem prepoznala predvsem mentorja, ki jim je odločilno pomagal na njihovi gledališki poti, saj je znal svoje znanje in izkušnje učinkovito prenašati na ostale gledališke ustvarjalce.

Bil je član številnih odborov in delovnih teles pri Festivalu dramskih amaterjev Jugoslavije, Zvezi gledaliških skupin Slovenije, SNG Drama Ljubljana, UNIMA, Lutkovni pristan. Tudi kot selektor in strokovni spremljevalec je pomagal graditi amatersko gledališče na Gorenjskem (Kekčevo srečanje, Festival gorenjskih komedijantov). Je tudi predaval gledališko režijo na seminarjih in delavnicah za ljubiteljske ustvarjalce.

Za svoje delo je prejel številne nagrade in odlikovanja, med drugim Priznanje zveze Svobod z zlatim listom, Občinsko nagrado Občine Šiška za kulturo, Linhartovo plaketo, Ostrovrharjev kipec in Župančičevo nagrado mesta Ljubljana. Srebrno plaketo JSKD je prejel za svoje izjemno obsežno in dolgoletno delo na področju gledališča, ki predstavlja nepogrešljiv prispevek k slovenski ljubiteljski gledališki ustvarjalnosti.